»Kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!«

»Cankar je bil človek majhnih in zelo človeških užitkov.«

»poklanjamo Ivanu Cankarju – velikanu slovenske besede in neustrašnemu glasniku socialne pravičnosti. S svojimi besedami je odstiral tančice družbene neenakosti, zrcalil usode malih ljudi ter klical k čutu za sobivanje in solidarnost. Njegov glas je bil glas ljudstva, njegovo pero orožje resnice. Cankarjeve ideje so bile klic po tovarištvu in bratstvu – vrednotah, ki jih danes potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. V času, ko nas družba vabi v osamo, je Cankarjevo sporočilo poziv k povezanosti, k sočutju, k zavesti, da smo skupaj močnejši.«

»danes polagamo cvetje k njegovemu spomeniku – ne le kot simbol spoštovanja do velikega pisatelja, temveč kot obljubo, da njegovo vizijo enakopravne in pravične družbe nosimo s seboj, vsak dan in povsod.«

»Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba.«

»Dragi Ivan, še nikoli nas za tvoj rojstni dan na tem mestu ni bilo tako malo. Smo sredi epidemije. Smo na pragu novega življenja in drugačnega sveta.«

»Pisca veselih in žalostnih zgodb, ki jih danes prištevamo v vrh slovenske literature, ne bomo nikoli do konca spoznali. To je vesela usoda vseh velikih umetnikov in njihovih umetniških del. Ravno v tem je pravzaprav vsa skrivnost. Tudi pri Cankarju. V gledališču ga lahko uprizarjamo v neskončnost, ker se zdi, da bomo v njegovih dramah vedno znova našli še nekaj neodkritega, neizpovedanega kot nekakšna slutnja.«

»Cankar je bil že pred potresom na dnu družbe, revež, komaj se je prebijal iz meseca v mesec.«

»Bil je zelo sramežljiv do žensk, a posebej sramežljiv, kadar je šlo za njegovo pisanje, ni bil.«